Psihodinamska psihoterapija

Pri svojem delu upoštevam teoretična izhodišča, ki izvirajo iz psihoanalitičnega razumevanja človeka, s poudarkom na sodobnih razvojnih psihoanalitičnih in relacijskih teorijah. Te predpostavljajo, da je človekovo delovanje, čutenje in razmišljanje  globoko odvisno od naših primarnih izkušenj, predvsem odnosnih modelov iz otroštva, ki so pogosto nezavedni vzroki neželenih simptomov oz. psihološkega trpljenja.

Te primarne izkušnje se v nas “ukoreninijo”, z vidika nevroznanosti v obliki nevronskih povezav v naših možganih. Postanejo del nas in vplivajo na to, kako doživljamo sebe, druge, svet okrog nas, kako vzpostavljamo odnose, kako razmišljamo, kako se vedemo, itd.

V procesu psihoterapije spreminjamo te odnosne sheme, v biološkem smislu spreminjamo nevronske povezave, pridobimo novo izkušnjo sebe in drugega s pomočjo odnosa, ki se razvije med klientom in psihoterapevtom. Pri tem je ključnega pomena telo, ki hrani tudi naše najzgodnejše izkušnje, tudi iz t.i. preverbalnega obdobja, ko naši kognitivni deli možganov še niso bili dobro razviti in nismo poznali besed, ampak smo živeli le z občutki. 

Zaradi tega v psihodinamski psihoterapiji pogovorne tehnike kombiniramo s telesnimi tehnikami, kjer telo predstavlja medij do naših nezavednih vsebin, ki jih v psihoterapevtskem procesu želimo  ozavestiti in predelati, saj so pogosto vzrok težavam, s katerimi s v odrasli dobi spopadamo in zaradi katerih iščemo psihoterapevtsko pomoč. 

V kolikor se v terapiji osredotočamo samo na odpravo simptomov in ne raziščemo in predelamo nezavednih vzrokov, se bodo simptomi ponovno povrnili. Poleg pogovornih in telesnih tehnik pri psihodinamskem psihoterapevtskem delu uporabljamo tudi druge tehnike, kot so tehnike gestalt psihoterapije in psihodrame, delo s kreativnimi mediji kot so npr. risanje, plesno-gibalne tehnike, energetske vaje, ipd.